Spomini.

Že poznate in spremljate blog Lovor in jaz? Če še ne, ga le hitro dodajte na svoj seznam, saj je poln luštnih zgodb. Eno, ki je nastala v sodelovanju z nami, delimo danes z vami tudi na našem blogu. Uživajte v branju zapisa Aleksandre Brlan. petit_bateau_kopalni_plascki_1

Včasih se počutim, kot da bi lahko bilo vsega v tem trenutku konec. Kot, da je vse pomembno že bilo in da bi lahko mirno legla k počitku. Življenje, bitje srca, dih ... kaj so?

Spomini ... Spomnim se recimo, kako sem kopala prva dva otroka in tega, kako sta že sama sedela v banjici, uživala, in čofotala, da je bila prava poplava. Zdaj pa me komaj še spustita v kopalnico in, jasno, ne kopata se več skupaj. Sem in tja je treba kateremu še postriči nohte ali posušiti lase.

Kako lepo je spremljati otroka na poti razvoja! Tisti trenutek, ko se prvič nasmehne, ali pa sam vsede, pa ko se postavi na noge, ko reče mama ali pa ati ali pa ne-ne, še rajši! Ko napiše prve črke, stopi skozi vrata prve šole ... Kako ponosni in izpolnjeni smo starši v teh situacijah in kako otroci na vse to gledajo s čisto drugimi očmi. Za njih je to sila, ki jih vleče naprej. Ko privekajo na svet, je pred njimi ena sama pot. Pot napredka, pa kakršenkoli že je. Slej kot prej za njih postanemo staromodni, ob vstopu v puberteto pa sploh ne razumemo ničesar! Itaaak! Mali ne vejo, da smo mi nekoč bili točno tam, kjer so oni danes. Na neki točki razvoja. In da v bistvu točno vemo, kaj se jim dogaja. Samo z drugega zornega kota moramo gledati na vso zadevo. Da bo za njih prav in dobro. 

petit_bateau_kopalni_plascki_2

Z dvema otrokoma sem del poti že prevozila. In bilo je vsega! Tudi spoznavanje je, moram reči, zelo spontano in postopno. Ljubezen, se mi zdi, je kar vedno večja. Čeprav se ti že na začetku, ko se otrok rodi, zdi, da ga ljubiš najbolj močno, se potem izkaže, da moč ljubezni in povezanosti ter spoštovanja le še narašča. Spomnim se, da sem prvega nekaj dni po rojstvu kar gledala in gledala in se spraševala, kdo je in zakaj je prišel k meni. Gledala sva se in plula en v drugega. Potem je prišlo lepo počasi in po vrsti pač vse kar mora, od nekaj prejokanih večerov, do obračanja na trebuh, plazenja in sedenja, pa postavljanje na nogice ... Pa sestrica! In ponovi vajo, mama! Ponavljal je tudi ata. :) Imeti dva otroka v razmaku manj kot leto in pol je pa zalogaj ene energije, haha! Zdaj se vsega tega spominjam z nasmehom in velikokrat se celo šalimo, kako funny je bilo. Funny težko. :) Ko skupaj gledamo fotografije, z možem vedno rečeva, kako na fotografijah vse super izgleda, "ampak, a se spomniš? ojoj!"

Zdaj grem skozi vse te razvojne korake še z enim malim junakom. In kako se mu mudi, o, ja! Suvereno sedi, se plazi, zob ima že več kot ušes in hrana ga zanima kot taka, ne kot material za packanje. Ko zvečer v kopalnici njegov pogled uoči banjico, to pa je veselje! Oni dan sem v omari našla kopalna plaščka od starejših dveh, ko sta bila še manjša. Eden mu bo zdaj zdaj prav! Še dobro, da sem ju shranila, čeprav sem mislila, da samo za spomin. :) Ne maram teh nekih flisastih kopalnih plaščev iz poliestra. Zame je edini pravi kopalni plašč iz mehkega in vpojnega frotirja, kot sta recimo ta od Petit Bateau, ki sta postala miklavževo darilo za starejša dva junaka. Luštni so, ko tako visijo eden zraven drugega, kot sestrice in bratci! Tastara dva me spominjata na razigran čofot dveh parov rokic in nožic ter širni smeh veselih ustec. Tanova dva pa sta kot mehka vpojnost, ki samo čaka, da jo napolni otroška energija, da bosta nekoč lahko postala topel spomin.

petit_bateau_kopalni_plascki_3

Otroci rastejo, nam sivijo lasje. Lepo je!

Kopalni plaščki so na voljo v naši trgovinici Petit Batea, najdete nas na Starem trgu 30 v Ljubljani. Vabljeni!